Pet dni v Hotelu Sibon, Jeruzalem: ko štajerski aktivni par odkrije slovensko Toskano

1. dan: prihod v vinske griče in prvo presenečenje

Iz Gradca je do Jeruzalema dobre poldrugo uro vožnje, kar je za naju idealno – dovolj blizu za podaljšan konec tedna, dovolj daleč, da se počutiva, kot da sva res nekje drugje. Ko sva zapeljala po ozki cesti mimo vinogradov in zagledala hotel, ki se prilega hribu, sva oba obmolknila. Pogled seže čez valovite griče Prlekije, kolikor oko seže.

Na recepciji naju je presenetil sprejem – ne formalen “dobrodošla”, ampak pravi pogovor: od kod prihajava, ali sva že jedla, ali imava kakšne alergije. Soba je bila prostorna, s sodobnim pohištvom in veliko okno je gledalo naravnost v vinograd. Postelja je bila ena boljših, na katerih sva kdaj spala v hotelu – trdna, a ne pretrda, z blazinami, ki jih nisva želela zapustiti. Po dolgi vožnji sva se najprej sprehodila do bazena, kjer naju je pozdravil natakar in naju vprašal, ali bi rada kaj popila – naročila sva lokalno penino, ker – zakaj pa ne.

Večerja prvi večer je bila naša prva prava seznanitev s prleško kuhinjo: bučna juha z bučnim oljem, nato svinjska pečenka s štruklji in zraven kozarec lokalnega renskega rizlinga. Natakar nama je vino predstavil skoraj kot mali predavatelj – od kod grozdje, kakšna letina, kaj priporoča zraven. Občutek, da te nekdo dejansko vodi skozi večerjo, ne pa samo streže krožnike, je bil prijeten preobrat.

2. dan: tek med vinogradi in popoldne v spa centru

Kot aktivna športnika sva prvo jutro izkoristila za tek. Osebje na recepciji nama je predlagalo krog po vinogradniških poteh – približno 8 kilometrov klancev navzgor in navzdol, s pogledi, zaradi katerih sva se večkrat ustavila samo zato, da bi fotografirala. Ni pretiravanje, če rečeva, da je to eden lepših tekov, kar sva jih kdaj opravila.

Po teku naju je čakal zajtrk, ki si ga zapomniva – domač kruh, pravi pršut, sveža zelenjava z vrta in kava, ki je bila boljša, kot bi pričakovala od hotela te velikosti. Popoldne sva prvič obiskala spa center hotela Sibon. Dve finski savni z različno temperaturo, infra savna in zunanji bazen za kneippanje – po teku je bilo to natanko to, kar sva potrebovala. Zunanji neogrevani bazen za kneippanje je bil sprva šok za noge, a po dveh minutah že popolna sprostitev.

Bazen je ogrevan in infinity oblikovan – rob se izgubi v razgledu na griče, kar je bilo za naju najlepši del celega bivanja. Naročila sva pijačo kar iz vode, s telefonom smo skenirala meni in naročila po spletu – majhna podrobnost, a zelo praktična.

3. dan: kolesarjenje po Prlekiji in prleška večerja

Tretji dan sva si sposodila kolesi in se odpravila raziskovat okoliške vinske ceste. Prlekija je za kolesarje pravi biser – manj znana kot Štajerska vinska cesta na avstrijski strani, a nič manj lepa, in predvsem veliko manj prometna. Postala sva pri majhni vinski kleti, kjer naju je gostitelj povabil na degustacijo, ne da bi sploh vedel, da prihajava iz hotela.

Zvečer naju je v restavraciji čakala večerja, ki je bila doslej vrhunec bivanja: postrv iz lokalnega ribnika, pečena zelenjava z vrta in domača gibanica za zaključek. Natakarji so bili ves čas pozorni, a nikoli vsiljivi – točno prava mera pozornosti, ki jo cenita oba, ki na potovanjih nočeta biti “obravnavana kot turista”.

4. dan: dan počitka, bazen in masaža

Po treh dneh teka in kolesarjenja sva si privoščila dan brez alarmov. Jutro sva preživela ob bazenu, s knjigo in kavo, popoldne pa naju je čakala masaža v spa centru – prijetno, strokovno, brez hitenja. Wellness torba, ki so nama jo pripravili ob prihodu v spa (kopalni plašč, natikači, brisača), je bila lep detajl, ki pokaže, da so v hotelu Sibon razmišljali tudi o malenkostih.

Kosilo sva ta dan pojedla kar ob bazenu – lahka solata s kozjim sirom in domačim oljem. Zvečer sva si privoščila degustacijski meni s petimi hodi, vsak povezan z drugim lokalnim vinom. Sommelier je vsak kozarec predstavil s toliko strasti, da sva na koncu naročila še dve steklenici za s seboj domov.

5. dan: slovo, ki ni bilo lahko

Zadnje jutro sva si privoščila še en tek med vinogradi, tokrat počasnejši, brez naglice – kot da bi hotela podaljšati občutek. Zajtrk je bil enak odličen kot prvi dan, morda še boljši, ker sva zdaj že vedela, kaj naročiti. Ko sva se poslavljala na recepciji, naju je osebje vprašalo, kdaj se vračava – in iskreno, prvič po dolgem času sva na to vprašanje odgovorila brez oklevanja: prihodnje leto, zagotovo.

Zakaj priporočava hotel Sibon aktivnim parom

Za nekoga, ki pride s Štajerske v Avstriji in pozna podobne vinske pokrajine doma, je hotel Sibon prijetno presenečenje – kombinacija aktivnega oddiha (tek, kolesarjenje, sprehodi po vinogradih), odličnega spa centra z bazenom in savnami ter kulinarike, ki temelji na lokalnih sestavinah in prleških vinih. Postelje so udobne, sobe tihe in svetle, natakarji in osebje pa ustvarjajo občutek, da si gost, ne samo številka rezervacije.

Če iščeta destinacijo, kjer lahko podnevi aktivno preživita čas, zvečer pa se prepustita dobri hrani in vinu – hotel Sibon v Jeruzalemu je odločitev, ki je nisva obžalovala niti za trenutek.